KAJ SO TLA?

Tla so površinski del zemeljske skorje, ki je pod vplivom litosfere, atmosfere in hidrosfere dobil novo kakovostno lastnost – rodovitnost. Tla se nahajajo med geološko podlago in rastlinsko odejo. V naravi omogočajo prenose snovi in energije med živo in neživo naravo. Imajo značilne načine nastajanja, ki so praviloma dolgotrajni (tisoči let). Človeku omogočajo bivanje tako z možnostjo pridelave hrane, energetskih in drugih surovin, kakor tudi s fizičnim prostorom-zemljiščem. So ponor številnih snovi, ki obremenjujejo okolje, kot so ogljikov dioksid, dušične spojine, težke kovine, kemični pripravki za različne namene in drugo. Od tal so odvisni tudi drugi naravni viri, najbolj podtalnica kot vir pitne vode.

URBANA TLA

Urbana tla se od neurbanih tal (kmetijskih, gozdnih, …) razlikujejo v sestavi in rabi. Najpogosteje zasledimo odsotnost naravnih horizontov (plasti), material je premešan, pogosto najdemo ostanke gradbenega ali drugih materialov. Ker se tla v urbanem okolju pogosto razvijejo na materialih ki so neavtohtonega izvora, npr. material navožen od drugod, so pogosto zelo heterogena. Navožen material je lahko tudi onesnažen, navadno je grobo zrnat (gradbeni material) in bolj podvržen izpiranju gline. Urbana tla so lahko bolj zbita kot kmetijska tla. Zbitost je rezultat uporabe težke mehanizacije pri gradnji. K zbitosti prispeva tudi hoja po tleh. Zbitost tal škoduje občutljivim rastlinskim vrstam in povzroča erozijo. Urbana in suburbana tla uporabljamo v številne različne namene (parki, otroška igrišča, rekreacijske površine). Pogosto se pozidana ali popločena zemljišča izmenjujejo z manjšimi površinami zelenic, zaradi česar je ugotavljanje kakovosti tal v urbanih predelih povezano s težavami pri sistematičnem vzorčenju in z večjimi stroški. To je tudi razlog, zakaj urbana tla v preteklih obdobjih niso bila tako pogosto vključena v raziskave in monitoringe.

Večja gostota prebivalstva in prometa ter različna industrija so vzrok emisij, ki onesnažujejo zrak, vode in tla. Številni avtorji navajajo obremenjenost urbanih tal z različnimi onesnažili. Težke kovine, kot so Cd, Pb, Zn, Cu in Ni, so pogosta onesnažila v urbanih tleh. Promet, izpušni plini avtomobilov in avtomobilske pnevmatike, preperevanje, korozija gradbenih materialov, sežigalnice so poleg težke industrije glavni viri Pb, Zn in Cd v mestnem okolju. Posebej so obremenjena križišča in glavne prometnice ter stara mestna središča. Akumulacija in povečana koncentracija težkih kovin v vrhnjem sloju tal pričata o antropogenem izvoru onesnaženja, ker pa so urbana tla pogosto premešana in navožena, koncentracije onesnažil v zgornjih slojih tal niso vedno odvisne od bližine izvora onesnaževanja, prav tako pa je lahko spremenjeno spreminjanje koncentracij z globino. Atmosferski transport kovin je odvisen od njihovih kemičnih lastnosti. Hlapljive kovine (Hg, Se) se lahko prenašajo v obliki plinov ali preko delcev v zraku (aerosolov), ostale pa zlasti preko aerosolov (Cd, Pb in Zn). Za prenos onesnažil po zraku, so pomembni predvsem talni delci, ki so manjši kot 100 μm, ker lahko lebdijo v zraku in na ta način prepotujejo velike razdalje, preden se odložijo v tla.